Danes pa imam po dolgem času tako željo, kot tudi navdih da nekaj napišem in se mogoče premaknem z mrtve točke. Te so brez dvoma najhujše pri AI boleznih... nikoli ne veš, kdaj bodo udarile, kdaj bo tvoje življenje spet zastalo, medtem ko bodo vsi ostali hiteli dalje in te puščali daleč za sabo, prepričani, da ponovno iščeš pozornost in pretiravaš. Ti pa komaj zvoziš med osnovnimi dnevnimi opravili, celo tako rutinskimi, kot je jutranje umivanje zob. Ko ti je celo jemanje tablet napor, pa čeprav moraš samo sečt po škatli z njimi in vodi, ki te čaka dobesedno ob glavi. Zvečer komajda še stojiš in se zavedaš okolice, kaj šele, da bi bil v stanju kam ven in na pijačo. Ljudje težko razumejo, da si želiš malo miru, da ga potrebuješ, da se spet sestaviš in najdeš. Jap, tile zastoji so od hudiča. Osebno mi je najtežje to nihanje. En teden tako, drugi spet drugače. Saj verjetno pri "zdravih" ni nič kaj drugače, vsak gre skozi "faze". No, ne morem garantirat, malo sem že pozabila, kako je, ko si "normalen".
Ampaaaaaak... življenje gre dalje, ne? Obup, jok, stok in pobeg na drevo ne pridejo v poštev, tako da človek rine dalje in se nauči živeti s tem. Kaj drugega pa ti oz. mi sploh preostane? Sicer pa... včasih malo pavze nič ne škodi, tečno je edino to, da to spoznaš šele kasneje. Zdaj pa kar veselo na delo, dobre dneve je treba izkoristit!! :)
vir |
Ni komentarjev:
Objavite komentar