Težko je biti vegan

Ker boli. Res boli. Pozabite tisto, da je težko biti vegan, ker ti tako primanjkuje hranil, ko vsak dan hiraš ob rastlinicah, ki seveda kričijo od bolečine in objokujejo svoje potrgane cvetove, medtem ko jih veseljo melješ v ustih. Pozabite tudi na tisto, da kot vegan nimaš kaj prav jesti in da je veganska hrana draga. Dandanes so že vaške trgovine polne veganske ponudbe, kaj šele kakšni supermarketi ali specializirane trgovine, zahvaljujoč internetu, ki svet spreminja v malo vas, pa je včerajšnja veganska čokolada (recimo), ki ti je vzbudila željo, da poližeš ekran, današnja resničnost. S tem, da odpade lizanje ekrana, ker imaš ta pravo stvar pred sabo in v rokah. Da ne omenjam niti poplave receptov in tega, da je veganstvo pravzaprav blazno v trendu, no, vsaj jesti rastlinsko je. Tako gledano, res ni težko biti vegan. Niti ni drago biti vegan. In ne, iz mene ne govori hudo pomanjkanje beljakovin. Samo, jebiga, riž in fižol res nista draga. 

Drago je vse ostalo…kar se tiče živcev in…um, nečesa, česar še sama ne znam prav poimenovat. Biti vegan resnično boli. Boli, boli in boli. Vsaj mene. To, kar se je začelo kot veganstvo iz zdravstvenih razlogov je šlo svojo pot in mi, priznam, malo ušlo izpod nadzora. Sem mislila, da bo enostavno. Pač zdaj jem vegansko, ljudje se ne boto pentljali noter (ja, vem, sem pač naivni idealistični bedak), jaz pa se ne bom pentljala v njihove krožnike in svet se bo vrtel dalje. Aha. Seveda. 

Prvo so seveda naenkrat vsi postali nutricionisti, vrhunski strokovnjaki s tega področja (po letih boja z mlini na veter proti holesterolu, tistim odvečnim 20 kilam, proti katerim se borijo že 20 let in skoraj smrtno dozo pritiska, pa bodo že vedeli, ne?). Vsi so mi znali napovedati črno, črno prihodnost, kjer me čaka zagotova smrt (no shit, jaz pa sem mislila, da me bo zelenjava napravila nesmrtno), da bom zbolela (um, to sem že in veganstvo se je izkazalo kot idealna, najboljša, najlepša in najenostavnejša rešitev). Da ne zaplavam preveč in ponovno zabluzim s svojo boleznijo in kalvarijo, poleg brezplačne napovedi prihodnosti in gratis prehranskega svetovanja, sem bila deležna še nečesa- oznake čudak. Da sem ekstremist. Dvignjenih obrvi, vrtenja oči in ogoročenih vprašanj bližnjih- pa kaj pa res ne moreš biti normalna? Že tudi tistih zares obupanih- zakaj ne moreš biti normalna? Zakaj nam/mi moraš delat tako sramoto? Ampak tudi to ne boli. Človek dobi trdo kožo in se vsega navadi, na koncu se smejiš. Večinoma. 

Razen ko pride tistega res najbolj bolečega dela veganstva-  te veganske (r)evolucije. Ta enostavno gre svojo pot in tudi če se še tako trudiš, ne moreš pobegniti temu. Vsaj po moji izkušnji ne. Naenkrat ti postane za vse mar. Pogledaš kak video in/ali film (in ti očitajo, da se rad mučiš), prebereš, širiš svoje znanje in obzorja. Vest ti ne da več miru in ti neprestano kljuva nekje v ozadju. Vsak dan si bolj in bolj etični vegan in preganjajo te podobe mučenih živali ter skrb za okolje.

Vse je pa vredno zaradi tega najlepšega dela, ko se lahko zazreš v oči živali in občutiš en sam blaženi mir. Saj vem, saj vem, zvenim kot kak star hipi in večina me je že zdavnaj odpisala s sveta prisebnih, mene pa ta mir žene naprej. Daleč od tega, da bi bila v tem 100%, težko je biti, toliko je izkoriščanja in zlorab živali, pa vendar se lahko vsak dan znova odločim, kaj narediti, da jih s svojim bivanjem in lastnimi potrebami kar najmanj prizadanem. Zame so živali čudovita bitja, s katerimi imam čast deliti prostor. Prostor na tem planetu, ki nič manj krasen. In potem seveda sledi spoznanje, da z veganstvom pomagaš tudi njemu- okolju, ki ga vsak dan bolj uničujemo, nič več ne spoštujemo. Naenkrat se ti upre masovno potrošništvo, vsa ta jebena embalaža in ta en sam plastičen svet, ki postajamo.

Vse to te enostavno spremeni, kot da bi šlo za nenehen proces...vsako obdobje prinese nekaj novega in včasih so ta nova spoznanja in dognanja precej boleča- zame osebno je najbolj boleč del neposredno trpljenje živali in pa ignoranca ljudi. Kako je lahko ignoranca blagoslov, mi ne bo nikoli jasno. Mogoče zaradi tega res kdaj izpadem kot naduvan kreten, se pa brez dvoma zaradi veganstva nimam za nekaj več. Le preseneča in žalosti me, da so ljudje lahko tako... recimo- "nepripravljeni" za sodelovanje. 

Agonija živali jih niti malo ne gane. Hej, ljudje smo pač na vrhu lestvice, rajt. Ta miselnost je tako globoko vprogramirana v DNK in ker naj bi imeli razum in sposobnost govorjenja, pač imamo prednost. Zakaj potem razum tolikokrat odpove, bo še treba ugotovit, kajti ljudem je večinoma odveč pogledati preko meja svojega udobja in ugodja. Ne gane jih niti argument za planet. Nikomur ni mar za naš "dom" in očitno je večini res vseeno, da ga bomo zadušili z našimi (plastičnimi) smetmi. Srečo se očitno res da dobiti še samo lično zapakirano v zapeljivo embalažo s prazno vsebino.

To je del veganstva, ki boli. Ki frustrira, ko vidim, kakšni brezglavi tepci so ljudje. Velika večina. Razum, na katerega so tako blazno ponosni in zaradi katerega naj bi imeli dodatno vrednost, so dali na stranski tir. Resno. Pridejo v trgovino, vtaknejo ananas v plastično vrečko, nakupijo mesa za tri nore in seveda ne pozabijo na mleko, ker brez kalcija ni močnih kosti, pa tudi brez sladkarij ne gre, konec koncev, banane redijo, življenje pa je grenko do mere, ko ga lahko izboljša le še konkretna doza cukra. Iz trgovine se tako nosijo kupi svinjarije, nihče pa ne pomisli, kje ta embalaža konča- boli njih, samo da je življenje komot.

Joj, sem spet zašla, ne? Samo na živce mi gre, ko vsi tarnajo in vijejo roke v obupu, češ svet se bliža koncu, mi pa z njim. Ko jim ponudiš možno rešitev, pa v jok in na drevo. Kako že gre tisti psihološki- yes, but. Dokler bo "ja, ampak", tako dolgo bodo težave. Spet- daleč od tega, da sem sama popolna, ne morem biti in tega ne od sebe ne od drugih niti ne pričakujem. Res pa je, da gre ta proces kar naprej in se razvija in tako lahko pride kdaj do trenutka, ko se v meni nabere veliko jeze in obupa, ker so ljudje lahko tako...slepi. In celo ponosni, ko paradirajo naokrog v svoji ignoranci. Včasih me zato res spreleti, da bi večina morala prepevati Kako je lepo biti glup in biti neskončna hvaležna, da neumnost in ignoranca ne bolita, ker bi drugače kričali in jokali tako, kot jočejo živali. Kot stoka naš planet in tudi tisti, manj srečni ljudje, ki tako ali drugače trpijo in čutijo posledice naše brezbrižne razsipnosti. Ja, veganstvo te brez dvoma spremeni. In za razliko od večine, jaz verjamem, da si lahko samo ti sam kot posameznik dobra sprememba in zato še naprej vztrajam. Ne glede na to, kako včasih boli.

vir